20. maj je od leta 2017 svetovni dan čebel. Vsi se radi posladkamo ob t. i. tradicionalnem slovenskem zajtrku, ki ga obeležujemo ob leta 2012 vsak tretji petek v novembru. Večina šol, vrtcev in tudi nekatera podjetja ob tem dnevu svojim zaposlenim pripravijo obrok, ki je sestavljen iz kruha, mleka, masla, medu in jabolk, ki so bila pridelana oziroma predelana v Sloveniji.

Takšen zajtrk je že pred leti postal moja stalnica. Povod za to je bila moja mami, ki se je takrat začela ukvarjati s čebelarstvom. Tako je bil okusen in slovenski med iz domačega okoliša vedno na voljo. Res je, da takrat temu nisem posvečala pretirane pozornosti in se mi je zdelo nekako samoumevno, da čebele ˝nabirajo med˝, ki ga nato čebelarji pretočijo v kozarce in glej ga – zajtrk je na mizi.

Po približno treh letih je starejši gospod, ki je poučeval mojo mamo o čebelarstvu, žal izgubil boj z boleznijo. Mami je še vedno imela premalo znanja o čebelah in zato je tudi ona opustila to dejavnost. Tako sem se morala podati na lov za kvalitetnim domačim medom. Seveda je večina medu, ki se prodaja v trgovinah, tujega porekla, kar mi ni odgovarjalo. Po nekaj mesecih iskanja, smo kupili medna bližnji kmetiji, vendar mi tudi ta ni odgovarjal, saj je bil zelo tekoč in po okusu daleč od tistega, ki sem ga bila navajena.

Tudi čebelarstvo je učenje

Ob pozitivni propagandi ˝Brez čebel ni življenja˝, ki smo jo malo nazaj imeli možnost videti na vsakem koraku, sem se začela zavedati pomena čebel in ostalih opraševalcev. Začela sem raziskovati to panogo in brati članke, knjige in vse, kar mi je prišlo pod roko. Sčasoma sem ozavestila, do so čebele pomembne tudi z vidika trajnostnega kmetijstva. Z opraševanjem namreč povečujejo kmetijsko pridelavo, s čimer ohranjajo pestrost in raznolikost na naših njivah in krožnikih. Danes je že vsaka tretja žlica hrane odvisna od opraševanja, čebelji pridelki pa so bogat vir nujno potrebnih hranil. Pred časom sem tudi prebrala, da naj bi bil med edino živilo, ki bi bil sposoben ohraniti človeka pri življenju, če bi hipotetično naenkrat zmanjkalo vse druge hrane na Zemlji. Kot zanimivost naj navedem še, da ena čebela v svojem življenju, ki traja približno 40 dni, pridela eno žlico medu – za nas je to le ena žlica, za njo pa vse življenje.

Tako sva se s partnerjem letos odločila, da poskusiva s čebelarjenjem. Včlanila sva se v Čebelarsko društvo Šempeter. Sosed, ki je tudi tajnik društva, me je povabil na prvi sestanek in tam sta nama dva čebelarja, ki imata več deset čebeljih družin, poklonila po eno družino. Napotili so me tudi na tečaj za čebelarja.

Od mame sem dobila tri panje, ki jih je še imela od svojih čebelarskih časov in partner, ki je zelo spretnih rok, je kmalu postavil mini čebelnjak, kamor smo dali panje in naselili čebelji družini. Kupila sva čebelarsko opremo, potrebno za samostojno delo ter dodelala čebelnjak do konca.

Kmalu pa so se začela porajati prva vprašanja, kot npr.: Kako pogosto je potrebno pregledovati čebele? Na kaj moramo biti pozorni? Ali imajo dovolj paše v naravi glede na pretežno deževno vreme? Ali jih je potrebno dohranjevati – če da, s čim? Kako preprečiti, da bi rojile? Kdaj in kako zavirati razvoj varoje (bolezen čebel)? …

Pri odgovorih so nama na pomoč priskočili člani društva in pomagali tudi pri opravilih. Določena vprašanja se še vedno porajajo in vedno znova se učiva.

Zgodilo se nam je, da nama je ena družina ušla tudi v roj. To pomeni, da je družina tako močna, da čebele vzgojijo v panju še eno mlado matico in približno slaba polovica čebel gre s staro matico iz panja. Odletele so na 20 metrov visko drevo in porabili smo skoraj ves dan ter obžagali kar nekaj vej, da smo ujeli ves roj v za to namenjeno vrečo. To družino sva nato dala v tretji panj. Družina je malce šibkejša od ostalih dveh, vendar upava, da se do zime okrepi in da jo preživi. Povprečna čebelja družina ima okoli 50.000 čebel.

Začetek letošnje čebelarske sezone je zelo slab in če se bodo takšne razmere nadaljevale, se obeta še ena katastrofalna pašna sezona, na kar opozarjajo tudi v Čebelarski zvezi Slovenije. V letošnji prvi sezoni se nadejava kozarca medu, morda dveh, saj dež izpira ves cvetni prah in nektar in zato nimajo čebele dovolj hrane niti zase, kaj šele, da bi lahko višek bogato točili čebelarji. Maj je običajno za čebelarje eden najbolj medovitih mesecev, ko bi morale čebele intenzivno izkoriščati različne medovite vire. “Slika v naravi pa je popolnoma drugačna. Poleg škode, ki jo je naredila aprilska pozeba, nam je dolgotrajno hladno, deževno in vetrovno vreme onemogočilo cvetlično pašo,” so zapisali v Čebelarski zvezi.Res je, da sva se podala na neznano pot čebelarstva in zavedava se, da se bova morala še ogromno naučiti. Pravzaprav se mi dozdeva, da učenja ne bo nikoli konec in res drži, da se človek uči vse življenje.  Sama sem že po pol leta ugotovila, da je za nekaj kozarcev medu potrebnega ogromno znanja, dela, orodja, opreme in iznajdljivosti.

Zaenkrat je pa vse, kar si želiva le to, da uspešno prezimiva vse tri družine.

Anja Bevc, diplomantka in magistrska študentka programa Komerciala